Moja zgodba in kako sem postal bioenergetik

Bioterapija zame ni bila izbira, ampak nekaj nujnega.
Pred šestnajstimi leti se je rodil moj sin in takoj ob rojstvu dobil sepso, kar pomeni zastrupitev krvi. Zdravniki so ga v oskrbo dobili par minut pred smrtjo. Uspelo jim ga je ohraniti pri življenju, za kar sem jim izredno hvaležen, vendar pa jim ga takrat žal ni uspelo popolnoma pozdraviti.

Naslednji dnevi so se nama z ženo zdeli najhujši v življenju. Zdravniki so poskušali vse in na koncu, ko so uporabili vse svoje medicinsko znanje, so nama svetovali, da sina odpeljeva domov. Vse kar sva dobila, je bila kartica s telefonsko številko za nujen primere, ki mi jo je medicinska sestra stisnila v roke.

To je pomenilo, da je bil sin prvih sedem mesecev življenja nenehno bolan, ves čas na zdravilih in ob tem je dan za dnem postajal šibkejši. Z ženo sva bila ves čas pripravljena na najhujše. Razmišljala sva, kaj bi lahko še storila, da bi mu omogočila kakovostnejše življenje, saj ni bilo dneva, ko ne bi za čim bolehal. Nisva videla konca boleznim, ki so sledile, oziroma se celo ponavljale. Vsak dan sva upala na boljše, v resnici pa je šlo le na slabše. Nikoli se nisem počutil tako nemočnega kot takrat, ko sem gledal sina tako hudo bolnega in mu nisem mogel pomagati. Prepričan sem, da je za starša ena najhujših izkušenj, ko gledata svojega dojenčka, kako postaja invalid.

Nekega dne sem po naključju srečal prijatelja, ki je vztrajal, naj sina odpeljemo k zdravilcu Zdenku Domančiču. Takoj smo rezervirali termin. To je pomenilo pakiranje, rezervacijo hotela in srečanje s človekom, ki se ukvarja s terapijo, za katero še nikoli nisem slišal in o kateri z ženo nisva vedela prav ničesar. Tako kot mnogi bolniki, ki prihajajo danes k meni na terapijo, tudi sam nisem vedel ničesar o zdravljenju z bioterapijo, vendar sem bil pripravljen poskusiti. Bioterapija je bila naša zadnja priložnost, da bi bilo sinu boljše. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Po štirih dneh terapije je g. Domančič rekel, da je zdaj z najinim sinom vse v redu. Odpeljali smo ga domov in nadaljevali s čakanjem na prve bolezenske znake. Čakali smo dneve, tedne, mesece, leta.

Po opravljeni bioterapiji moj sin ni bil nikoli več resno bolan. Obisk te terapije je spremenil naša življenja. Z ženo bova večno hvaležna gospodu Zdenku Domančiču in njegovi metodi, ki je najinemu edinemu sinu omogočila kvalitetno življenje, enako, kot ga imajo njegovi vrstniki. Potreboval sem tedne, da sem dojel, kako neverjetna in močna je ta metoda. Nato pa sem se odločil, da želim postati zdravilec in z bioterapijo pomagati drugim na enak način, kot je Zdenko pomagal nam. 

Da danes se je k meni po pomoč obrnilo že več kot tisoč ljudi z vseh koncev sveta. Bioterapija daje odlične rezultate, ki jih lahko potrdijo pričevanja mojih pacientov.

Želja postati bioterapevt je torej nastala iz želje, da bi spremenil življenje drugim ljudem, kot ga je bioterapija spremenila meni. Bioterapija daje upanje, da ima vsako živo bitje z telesom in umom življensko silo, ki lahko ponastavi telo in mu omogoči, da se samo pozdravi ter začne delovati znova.

Željko Šušnjara, mož, oče in bioterapevt